Bodybuilding - štiri leta kasneje

Pozdravljeni bralci in bralke mojega bloga! 

Stojim pred ogledalom in zrem v popolnega neznanca. Sprašujem se kaj hudega se je moralo človeku zgoditi, da je po mnogih letih odrekanja, truda, pljuvanja krvi da bi iz sebe nekaj naredil, postal to kar je danes.

Spomini odtavajo v daljna študentska leta, ko sem poln zagnanosti vstajal ob 4ih zjutraj, spil skodelico kave in dozo carnitina z glutaminom ter se odpravil na jutranji tek. V tem nisem bil nikoli dober, daleč od tega. Bil sem počasen in len, ampak me je vseeno naprej gnala neka neznana sila in volja po uspehu. Moj cilj je bil spremeniti katastrofalen izgled študenta v nekaj lepega. Začetki so bili neizmerno težki, vsako toliko sem se pregrešil, z veliko mero slabe vesti. A vedno sem se pobral, se spametoval in šel naprej.

Kljub vsemu ta blog ni namenjen teku, ampak mojemu primarnemu športu, to je bodybuilding.

Čas zavrtim za več kot deset let nazaj, ko je padla odločitev. Primarni cilj je bil shujšati in ne nabildati se. Delal sem vsega vraga, vse narobe, dokler nisem na internetu zasledil takrat edino slovensko spletno stran, ki je govorila o temi bodybuildinga in fitnesa. Takrat so se mi odprla širša obzorja, razsvetljenstvo!

Dnevi so minevali, premikal sem se samo od kantine (kjer sem treniral) do računalnika (kjer sem prebiral vse kar sem našel na temo treningov z utežmi in športne prehrane). Začel sem se pravilno prehranjevati in trenirati. Trening z utežmi sem kombiniral z jutranjim tekom ali kolesarjenjem. Diete sem se strogo držal, obroke sem si pripravljal sam, tudi če sem se moral za to zjutraj zbuditi dve uri preden sem šel v šolo.

Rezultati so se začeli hitro kazati, zato sem treniral še bolj »na hard« in se še bolj striktno držal diete. Vsak dan dve kili skute, kg piščanca s solato, nekaj tun v lastnem soku, ovseni kosmiči in seveda surovi beljaki! Dan za dnem, eno in isto. Bile so krize, bile so bolečine, ampak jaz sem vztrajal.

Nekega dne sem se pogledal v ogledalo in kar sem videl mi je bilo všeč. Telo je bilo deležno drastičnih sprememb, kilogrami maščobe so izginili, mišice so bile izrazite, prav tako žile po rokah in ramenih, ki sem jih prvič zagledal. Uspelo mi je, lahko sem se pogledal brez, da bi me bilo sram. A vseeno nisem odnehal, treniral sem še z večjo vnemo in zagnanostjo. Pestile so me poškodbe, prisilen počitek od treningov. Vedno sem se pobral in nadaljeval, čeprav sem medtem izgubil ogromno moči in mišične mase.

Pri vseh vzponih in padcih, pa je bil predvsem eden, kateri je bil bolj trmast od mene.

Ko so prišla leta prve zaposlitve, se je prosti čas skrčil in možnosti pravilne prehrane minimalne. Menjaval sem službe in imel vedno manj časa. Nekaj let sem še vedno bil eden tistih, ki so za sabo vlekli hladilno torbo, v njej pa kilogram piščanca s polnozrnatim rižem in solato. Ljudje so se čudili, imeli so me za norega, češ kaj ti je tega treba.

Vsako leto je bilo prostega časa manj. Možnosti pravilne prehrane pa minimalne.

Prišlo je prelomno leto 2007, ko se je definitivno vse sesulo. Tudi do 15urni delavnik, prenočevanje na terenu na drugem koncu Slovenije, itd. Seveda sem se domov vračal utrujen in edino kar sem videl je bil kavč ali postelja. Minevali so dnevi, meseci in nekaj let. Po najboljših močeh sem se trudil, da sem skupaj spravil vsaj tri treninge tedensko. Nekoč tudi 5 ali 6. Vsak večer, ko sem se po dolgem dnevu tuširal, sem opažal kako žile po rokah izginjajo, okoli pasu se je začel prikazovati »šlauf«, izrazitost mišic je popolnoma izginila, se skrila za maščobo, katero sem se leta in leta trudil izgubit. Pa toliko odrekanja, truda, časa in denarja je bilo potrebno za pridobiti tistih nekaj kilogramov mišic, izgubiti gram maščobe. Vse se je na hitro povrnilo, udarilo kot kamen v obraz. Izgled je naravnost katastrofalen, sramote vreden. Iskati krivca za nastalo »škodo« je nesmiselno. Za take stvari si je človek kriv sam. Imamo samo eno telo in zanj je potrebno skrbeti na vse moči, ne glede na posledice. Ko je človek veliko po terenu (tudi po več dni) seveda ne more pričakovati, da bo imel urejeno prehrano in redne treninge. Po nekaj takih mesecih sem se sesul. Motivacije, volje in moči ni bilo več. Iz dneva v dan je bil moj izgled slabši.

Danes, 13 let potem ko sem prvič primil za uteži, se gledam in se ne prepoznam. Tridesetletni stari osel seveda ne more pričakovati da bo izgledal kot najstnik. Pa vseeno, tako slabo pa tudi ne? Včasih mi uspe narediti trening, a kakšen? Moč je upadla za 40%, volje ni.

V pisanju tega bloga vidim obljubo. Obljubo samemu sebi, da se bom nekoč spet lahko pogledal v ogledalo in nasmejal, se veselil novih doseženih uspehov. Za izpolnitev obljube bo potrebno marsikaj žrtvovati, zopet spremeniti stil življenja, najti prijaznejšo službo. A če bo vse to povrnilo nasmeh ob pogledu na čez trideset let starega zagrenjenca, potem bo vredno vseh žrtev.

Torej, obljuba je padla, sedaj jo bo treba izpolniti. Upam, da ne bo potrebno čez nekaj meseci poročati o ponovnem porazu, teh je bilo v zadnjih treh letih dovolj. Sedaj je čas za ponovne uspehe.

V kratkem bodo objavljene tudi šokantne slike trenutnega stanja, trenutne teže in poročilo splošnega zdravstvenega stanja (ki je zadnje čase zelo slabo).

V torek me čaka obisk pri neurologu, nato morebitni zdravniški pregled. Pričakujem zeleno luč za start na polno. Zima bo dolga, poletje pa bo še prehitro prišlo. In tedaj bo treba kaj pokazati.

V bodoče bom objavil plan treninga (aerobnega in anaerobnega), napisal si bom dieto. Trnova pot je pred menoj, a če mi je nekoč že uspelo ni vrag da mi ne bo spet?

In še moto, ki sem si ga v zlatih letih venomer ponavljal v mislih:

»Pain is only weakness leaving the body«