Na pot sva krenila ob 5.30 zjutraj. Pot naj bi skoraj v celoti potekala po avtocesti, a se je kmalu izkazalo, da to ni nikakršen olajševalni faktor. Dela na cesti so se začela že po nekaj deset kilometrih od doma in se nadaljevala vse do cilja! Od Monfalcone-a pa skoraj do Palmanove je bilo zožanje z absurdno nizkimi omejitvami hitrosti. Komaj se je zaključilo eno "gradbišče", že se je prikazal znak za naslednje, čez nekaj kilometrov. Skratka, komaj smo pospešili na normalno hitrost, že je bilo treba upočasniti. Če dodamo še neskončno vrsto tovornjakov, ki so praktično zasedali vozni pas, si lahko zamislite kako udobna je bila vožnja. Ne glede na vse prometne zaplete, sva bila okoli 11. ure že na polovici celotne poti, zato sva sklenila odpeljati celotno pot v enem kosu.
Apulija je precej razvlečena dežela in čeprav sva videla označbo, da sva prispela v to skrajno južno regijo, sva imela še kar nekaj kilometrov do naše prve zapisane točke, oz. ogleda.
V kraju Andrija, v katerega sva prispela nekaj po 16. uri, sva si ogledala strukturno zelo zanimiv grad iz 13. stoletja, Castel del Monte, vpisan pod okrilje UNESCO-a. Zelo zanimiva zunanjost, medtem ko popolnoma prazna notranjost, nikakor ni vredna 10 EUR vstopnine.
Po ogledu in krajšemu počitku sva pot nadaljevala še za približno 150km in nato poiskala prvo prenočišče v okolici kraja Ostuni. Skupno sva prvi dan prevozila nekje 1100km in tako pridobila kar nekaj časa, saj se nama naslednji dan ni bilo treba več dosti voziti in sva imela planirane oglede skoraj na dosegu roke.
Ko sva se naspala sva iz hotela odšla proti kraju Gallipoli, lepo mesto grškega izvora ob Jonskem morju. Sam kraj se mi je že iz slik zdel vreden obiska, saj od daleč izgleda kot veliko obzidje, ki kot polotok sega v morje. Zelo lep kraj v katerem se izplača sprehoditi po ozkih uličicah. Pod obzidjem se skriva lepa plaža in pristanišče ribiških ladij.
Popoldanska vročina je že konkretno pripekala zato sva se odločila, da se odpeljeva do nastanitve, kjer sva imela rezerviranih naslednjih pet nočitev. Takoj, ko sva prejela ključe sobe sva se z največjim užitkom osvežila v bazenu.
Proti večeru, ko je sopara vsaj malo popustila, sva se zapeljala do najbližje plaže v kraju Torre San Giovanni. Lepa plaža z mivkasto podlago naju je prepričala, da se vrneva naslednje jutro.
Dan za poležavanje na plaži. Po zajtrku, sva se kot omenjeno, odpeljala na plažo Torre San Giovanni. Sama plaža nima vstopnine, celodnevno parkiranje v neposredni bližini pa stane 4 EUR za cel dan. Na plaži lahko najamete ležalnike s senčniki, v nasprotnem primeru pa se lahko prosto namestite izven območja oddaje plačljivih rekvizitov. Na tej plaži so recimo za dva ležalnika s senčnikom zaračunali 15 EUR, kar se je glede na ostale plaže izkazalo za zelo ugodno.
Proti večeru sva se zapeljala do najbližjega večjega kraja, Ugento in si ga ogledala.
Plan je bil, da se po zajtrku odpraviva na plažo, a sva se na poti odločila, da se odpeljeva na skrajno točko italijanske pete, v kraj Santa Maria di Leuca. Tukaj se nahaja tudi nekakšna velikanska fontana oz. slap, ki pa žal deluje samo ponoči in je tudi zelo lepo osvetljen. Pod pobočjem mesta pogled pritegnejo zanimive jame, v katere se pride prek morja.
Ta dan sva se kopala na eni znamenitejših plaž Salenta, "Le Maldive del Salento". Sicer lepa plaža, ki pa od ostalih mivkastih ne odstopa toliko, da bi lahko bile ljubosumne. Čeprav za celodnevno parkiranje zaračunajo 3 EUR, ležalnika s senčnikom cenijo na kar 40 EUR. Obstaja pa seveda tudi brezplačen del plaže.
Ta dan sva ponovno nekoliko več časa preživela v avtomobilu, saj sva se odpeljala na vzhodno, jadransko obalo. Najprej sva se v kraju Roca ustavila na ogledu zelo oblegane vodne jame, "Grotta della poesia" v kateri je mrgolelo kopalcev. Zadeva je zelo zanimiva in fotogenična, saj izgleda kot nekakšen bazen tik pred morjem. Veliko ljudi si tukaj da duška in sprošča adrenalin s skoki v vodo s pečine. Nazajgrede sva se za za dve uri ustavila v Otrantu. Lično obmorsko mesto z obvezno marino pod mestnim gradom. Vročina je kazala zobe, zato ni čudno, da smo se po mestu potikali samo turisti.
Sobota, 21.07.2018 Lido Pineta
Zadnji dan v južnem Salentu je bil namenjen kopanju in počitku. Kot zadnjo plažo sva izbrala Lido Pineta, ki je bila do tistega trenutka edina, do katere se je prišlo po senci borovcev. Ta dan si je tudi veter vzel odmor, tako da je bilo morje najbolj mirno v zadnjih dneh.
Kljub še vedno visokim temperaturam, se je večerni sprehod po obmorski promenadi Torre San Giovanni-ja še kako prilegel. Ko pade mrak in iz hladnih prostorov pridejo tudi tisti, ki vročino najhuje občutijo, kraj oživi. Odprejo se restavracije, v katere natakarji vabijo kar na ulici, prižgeje so lučke vitrin in slaščičarn, ki med sabo tekmujejo kdo bo ponudil bolj privlačen sladoled.
Sledila je zadnja nočitev v južnem delu Salenta.
Po zajtrku sva spakirala prtljago in se odpravila proti severu. Celo pot so nas spremljali obcestni oljčniki, na katerih sva občudovala tudi več sto let stare oljke. Prvi postanek, belo mesto, Ostuni. Skoraj vse hiše v centru so bele, zato tudi tako ime. To je obvezna postojanka, posebno če ste prvič v Apuliji. Pozimi naštejejo zgolj 30.000 prebivalcev, medtem ko se poleti tukaj nagneti tudi do 100.000 ljudi. To priča o veliki turistični priljubljenosti. Kraj je res lep in vreden obiska. Očarajo te ozke uličice in baročni balkoni katere krasijo rože in ostale okrasne rastline, ter tudi začimbe.
Ta dan je bil eden najbolj vročih in soparnih, zato je bilo sprehajanje po pregreti kamniti podlagi vse prej kot udobno.
Po premoru v lokalu ob glavnem trgu sva se odpeljala do kraja Locorotondo, ki je turistično dosti manj oblegan a vsekakor vreden postanka. Ime je dobil po okrogli obliki mestnega jedra. Iz parka pred vhodom v jedro se na bližnjih gričih že vidijo znameniti Trulli.
Po ogledu sva se odpeljala do novega prenočišča, Trullesa Holiday v Alberobellu.
Zvečer sva bila zmenjena, da se dobiva z znanci z avtomobilističnega kluba 406 Coupe Club Italia. Odpeljala sva se v 30km oddaljeni kraj Ceglie Massapica, kjer sta nas gostila Ana in Sabino s hkčerkama. Ker se letos nisva udeležila italijanskega letnega srečanja, sva tako nekako nadoknadila druženje s prijatelji s katerimi smo v zadnjih letih v sklopu kluba preživeli veliko lepih trenutkov. Imela sva pravo zasebno turistično vodenje po kraju, ki je imenovan za glavno mesto gastronomije severnega Salenta. Večerja se je ob prijetnem druženju zavlekla pozno v noč in glede na to, da sva imela skoraj uro vožnje do prenočišča sva se morala posloviti.
Zadnji raziskovalni dan po Apuliji, in tudi ta dan sva naklepala kar nekaj kilometrov. Zjutraj sva se skušala čimprej odpraviti proti kraju Polignano al mare, ki je kot nekakšna turistična meka na tem delu. Kljub vsemu nama pred deseto uro ni uspelo priti do cilja, a sva bila vseeno dovolj zgodna, da ni bilo težav s parkirnim prostorom. Z obrobja sva se peš odpravila do centra Polignana in z višine občudovala znameniti zaliv, na plaži katerega se je že trlo kopalcev. Kraj je zelo turističen in ima kot tak kar nekaj luksuznih hotelov in restavracij z zasoljenimi cenami. Ena od teh, Grotta Palazzese, je dobesedno vklesana v skalo pod mestom in ponuja res edinstveno doživetje.
Popoldanski obisk Alberobella sva morala za nekaj ur preložiti, saj se je vreme v kratkem času poslabšalo in razbesnela se je kar huda nevihta s sodro in močnim nalivom. Sreča, da je bilo prenočišče zelo blizu, zato sva sklenila da se vrneva čez nekaj časa. Okoli 16h so nevihte ponehale, voda je odtekla in čas je bil, da se končno podava v pravljično deželo trullijev. Kraj izgleda kot iz nekakšne risanke, edina negativna stran je množični turizem, ki nekako uniči doživljanje idiličnosti, a to je treba vzeti v zakup.
Alberobello je bila zadnja točka na spisku ogledov tokratnega dopustniškega potovanja. Pred nama je bila še zadnja noč pred odhodom domov.
Več slik si lahko ogledate v GALERIJI
