Toskana drugič (2015)

Konec meseca maja sva v drugo obiskala to prelepo italijansko pokrajino. Načrt je bil, da obiščeva in si ogledava kraje ter zanamenitosti, katere sva izpustila leta 2010. Potopis takratnega izleta si lahko preberete na naslednji povezavi: http://jadran303.blogspot.com/2010/05/potopis-toskana-2010.html

Prvi del potovanja po Toskani je bil v znamenju 406 Coupe srečanja, kateremu sem posvetil prejšnji blog. Po končanem srečanju sva nadaljevala individualno.

Nedelja, 24.05.2015

Po slovesu od kolegov »kupejašev« sva imela še dovolj časa da sva se od kraja Monteriggioni odpeljala do Volterre s katere sva najprej občudovala prelep razgled na doline in kraje okoli nje. Med sprehodom po ozkih ulicah sva naletela na zaključek lokalnega festivala posvečenega risankam in stripom. Zelo zanimivo je bilo opazovati udeležence našemljene v domišljijske like. V osrčju kraja se nahaja tudi rimski amfiteater, kateri je bil takrat zaprt, ampak sva si ga lahko v celoti ogledala z obzidja nad njim. Ko je sonce začelo zahajat sva se odpravila nazaj proti hotelu Semifonte, v katerem smo zadnje tri dni prebivali udeleženci srečanja.

Ponedeljek, 25.05.2015

Po nekoliko daljšem počitku sva med zajtrkom naredila manjši plan o tem kaj si bova ta dan ogledala. Prva zadeva na spisku je bil mlin, ki se pojavi v reklami vsem znanim sladkarij »Mulino bianco«. V naši regiji ni otroka, ki teh sladkarij ne bi poznal in prav lepo je bilo podoživljati spomine brezskrbnih let. Mlin ima v resnici naziv »Il mulino delle pile«, nahaja pa se v kraju Luriano. Objekt trenutno služi kot kmečki turizem s prenočišči.

Nato nas je čakala nekoliko daljša vožnja iz San Galgana preko Grosseta do najjužnejše toskanske točke našega tokratnega potovanja, kraja Saturnia. V tem kraju se nahajajo sanjske naravne terme, po katerih sva hrepenela že leta 2010 a nama jih zaradi oddaljenosti ni uspelo spraviti v program. Tokrat je bila seveda to glavna destinacija. Po prihodu na parkirišče tega topliškega kraja me je najprej presenetilo dejstvo, da parkirnine ni potrebno plačati. Na vseh ostalih parkiriščih do tedaj so nas kar lepo lupili. Naslednje presenečenje pa je sledilo, ko nama ni bilo potrebno plačati niti vstopa in kopanje na prelepih slapovih. Značilnost je voda z visoko vsebnostjo žvepla in temperaturo okoli 37 stopinj celzija. Kljub visoki temperaturi je namakanje še kako prijalo, posledic pa se nisva znebila še kak dan, saj je vonj po žveplu na koži dokaj trdovraten. V popoldanskih urah sva zapustila Saturnio in se po priporočilu udeleženca avtomobilističnega srečanja odpeljala do kraja Sovana katero sva si ogledala in nato v Pitigliano. Kraj je res nekaj posebnega in si vsekakor zasluži obisk! Nahaja se na vulkanski pečini, 313 m nad morjem in je posebno v večernih urah prava paša za oči. V njem se nahaja tudi okrožje poimenovano »mali Jeruzalem«, saj so se tu že od 14 stoletja naseljevale židovske družine.
Ko je nad nas padla noč je bil že skrajni čas, da poiščeva prenočišče. Pri tem se je nekoliko zavleklo, saj so bile kapacitete okoliških prenočišč dokaj zasedene, tako sva pristala v kraju San Quirico, v hotelu Agnelli v katerem sva bila edina gosta.

Torek, 26.05.2015

Med zajtrkom ponovno pogovori o nadaljnih lokacijah in ogledih. Še prej pa sem se želel vrniti v Pitigliano, ki me je več kot očitno očaral, da bi ga poslikal še s sosednjega hriba, kjer se lepo vidi kje je kraj lociran.

Sledila je spet nekoliko daljša vožnja do kraja Montalcino. Pot poteka po slikoviti pokrajini Val d'Orcia, ki se razteza od hribov južno od Siene do hriba Amiata. To je pokrajina, ki je postala znana po svojih upodobitvah v umetniških delih renesančnega slikarstva in v sodobni fotografiji. UNESCO jo je uvrstil na seznam svetovne dediščine. Tudi Montalcino se tako kot večina tipskih srednjeveških toskanskih krajev nahaja na hribu, znan pa je predvsem po vinu Brunello di Montalcino katerega štejejo med najprestižnejša italijanska vina. Tudi od tod se razprostira krasen pogled daleč okrog katerega se človek ne more dovolj nagledati.

Naslednja destinacija je bil kraj Montepulciano, ki se od Montalcina ne razlikuje kaj dosti. Predvsem je bila razlika v tem, da smo tukaj doživeli močan naliv (na srečo prvi v zadnjih dneh), ki je trajal in trajal. Ker je bil miren ogled onemogočen, sva se zatekla v enega od redkih odprtih lokalov in naročila toskanski narezek z lokalnimi mesninami in sirom. Kako je teknil! V deževnem in vetrovnem vremenu sva si kraj, žal, bolj na hitro ogledala in pot nadaljevala do zadnje destinacije dneva, Cortone. V kraju Camucia, pred Cortono, sem izkoristil ugodno ceno goriva (dizel 1,46 €/liter, ja to je za Italijo ugodno!) in dotočil 35l, kar se je kasneje izkazalo dovolj za nadljno pot vse do doma. Cortona se je za zadnjo destinacijo dneva izkazala za kar naporno, saj se od parkirišča do centra pot cel čas vzpenja, pa tudi v centru je dokaj razgibano. Po vseh videnih krajih me je Cortona, kjer so med drugim snemali tudi znani film »pod toskanskim soncem« z Diane Lane v glavni vlogi, pustila bolj ali manj hladnega. Nekako se mi je zdelo, kot da nima nekega samosvojega pečata, kar bi jo na nek način razlikovalo od ostalih krajev. Mogoče pa sem bil na koncu petega dneva potovanja enostavno preveč utrujen. Najlepši mi je bil razgled z vrha, kjer se med drugim vidi tudi bližnje jezero Trasimeno. Ker se je počasi začelo mračiti je bil spet skrajni čas, da ponovno poiščeva prenočišče. Tokrat pa sva zadela terno! Tako lepega, gostoljubnega in priročnega prenočišča pa še ne. Na poti iz Cortone sva tik ob cesti uvidela B&B Gabri in povprašala po razpoložljivosti sob. Sprejela nas je zelo prijazna lastnica, ki nas je še preden je povedala ceno nočitve povabila v svoj dom in želela najprej pokazati sobo. Bila je enkratna! Povedala nam je, da nama je na razpolago tudi skupna kuhinja, kjer si lahko pripraviva večerjo, skuhava kavo ali čaj. Super, takoj sva bila za! Vse je bilo na nivoju in takoj sva se počutila zaželjena.

Sreda, 27.05.2015

Po prebujanju naju je v kuhinji pričakala miza obložena z dobrotami. Posebno zame je gospodarica prinesla sveža jajca, tako da sva jih lahko pripravila po lastnih preferencah. Slišala sva lahko tudi zelo zanimivo zgodbo, zakaj lastnica ne pripravlja več jajc,  ampak jih na željo gostov vseeno priskrbi, da si jih sami pripravijo. Povedala je, da je v preteklosti imela gosta iz ZDA, kateremu je za zajtrk pripravila jajca po naročilu. Ta se je ob pogledu na pripravljeno zgrozil, prijel za glavo in naredil več urni »tečaj« kako se pripravljajo jajca in kako si je treba za pripravo vzeti cel čas tega sveta. Ob tem je bila lastnica tako prizadeta, da si je obljubila, da gostom jajc ne bo nikoli več pripravljala. Potolažila sva jo, da nisva tako zatežena in so Američani zadnji za dajanje nasvetov glede prehrane in kulinarike nasploh. Po zajtrku nama je na mizo položila fascikel z zanimivostmi in kraji katere se velja ogledati v okolici in sledilo je že rutinsko sestavljanje dnevnega programa. Po slovesu in zahvalah za gostoljubnost od gospe Gabrielle sva se najprej odpeljala do jezera Trasimeno ter se sprehodila na vrh polotoka kraja po imenu Castiglione del lago od koder se razprostira prelep pogled na jezero. Ta kraj v bistvu spada že pod regijo Umbrija in tudi spominki niso več toskanski ampak povsod piše Umbria. Castiglione je še en kraj, ki je pustil izvrsten vtis. Veliko je pri tem pripomoglo jezero, ki vsekakor doda vrednost in dopolni celoten izgled ter magičost. Ob lepih poletnih vremenih je ta kraj brez dvoma poln ljudi, na srečo je bilo na dan najinega obiska oblačno in nekoliko vetrovno (pravšnje za sprehod in ogled kraja) in gneče ni bilo. Brez težav sva našla parkirišče, ki je bilo celo brezplačno. Ob jezeru je kar nekaj igral za otroke, mivka in plaža za kopalce. Od tod se lahko obiskovalci z ladjico odpeljejo na tri otoke prisotne v jezeru.

Pot sva kasneje nadaljevala do naslednjega priporočila. To je še eden od obzidanih srednjeveških krajev, Lucignano. Lucignano se od ostalih podobnih krajev razlikuje po tem, da so njegove ulice v obliki elipse. To se seveda opazi samo s ptičje perspektive a je tudi kraj sam po sebi nekoliko samosvoj in vsekakor vreden obiska. V času najinega sprehoda po ozkih uličicah so bile le te dokaj puste, saj to ni eden od krajev kamor se masovno zgrinjajo turisti. In tudi to igra njemu v prid, saj je zelo miren. Tik izven obzidja se nahaja zelo lep park z drevesi, ki omogočajo posedanje na klopcah tudi v največji vročini.

Naslednja postojanka: Arezzo. To je bil tudi največji kraj, oz. Arezzo je s 100.000 prebivalci pravo mesto z vsem pripadajočim kaosom.  Gostega prometa, križišč s semaforji sem se v teh dneh kar malce odvadil, zato mi vožnja po centru in iskanje prostega parkirišča ni preveč dišala. Ko nama je končno uspelo parkirati sva se peš sprehodila do centra. V centru je promet seveda omejen in človek lahko vsaj za malo zbeži od mestnega vrveža in ropota vseh vrst vozil. Arezzo leži na strmem hribu nad poplavno ravnico reke Arno. V zgornjem delu mesta so katedrala, mestna hiša in trdnjava Medici (Fortezza Medicea), od katere se glavna ulica odcepi proti spodnjemu delu naselja. Zgornji del mesta je ohranil srednjeveški videz kljub dodatkom kasnejših zgradb. Ponovno mi je bil najbolj všeč mestni park, kamor se meščani zatečejo in na klopeh prebirajo dnevni časopis oz. knjige.

Arezzo je bil za ta dan kar se ogledov tiče zadnja postojanka. Do noči sva se želela pripeljati v hotel v Firencah, ki so bile tudi zadnja postojanka najinega potovanja. Vožnja je tokrat potekala po avtocesti tako da sva do 90km oddaljenega cilja z nekaj gneče v predmestju potrebovala eno uro. Po telefonu sva za vsak slučaj poklicala v »B&B hotel Firenze Nuovo Palazzo di giustizia« in rezervirala sobo. Izkazalo se je, da so bili ob najinem prihodu polno zasedeni, tako za naslednjo noč nisva imela zagotovitve s prenočiščem, kar nama je predstavljalo problem. Naslednji dan, takoj po zajtrku je bil rezerviran za Firence in iskanje novega prenočišča bi nama predstavljalo nepotrebno izgubljanje časa, katerega bi raje preživela v centru. Prav zaradi tega, sva se kljub utrujenosti odpravila na sprehod po bližnjih ulicah in že v naslednji zagledala drugi hotel, se zglasila v recepciji in brez obotavljanja rezervirala sobo za naslednji dan.

Četrtek, 28.05.2015

Celoten dan je bil namenjen Firencam. Res da veliko premalo za tako mesto, ampak glede na to da nisva umetniško mahnjena sva tudi v tem času veliko videla. Zjutraj sva avto premaknila pred drugi hotel »Avto park hotel« in nemudoma stopila na avtobus za center. Žal so Firence v tem obdobju eno samo veliko gradbišče. Začne se že na obrobju mesta, kjer so ceste razkopane, polagajo vodovodne cevi, kanalizacijo, v centru pa je veliko visokih gradbenih dvigal, ki kazijo pogled na mogočne zgradbe, katedrale in ostale znamenite objekte. V celodnevnem pohodniškem podvigu sva si ogledala večino znamenitih objektov in zanimivosti, neprecenljiv pa je bil pogled na mesto s trga Michelangelo, ki se nahaja nad mestom. Dan je bil zelo natrpan in naporen saj si poleg urice za kosilo nisva vzela daljše pavze. Ta je prišla na vrsto ob zaključku dneva, ko sva si v centru privoščila kavico in sladoled. Skurjena od sonca in zelo utrujena sva se v večernih urah vrnila v hotel, kjer sva morala opraviti še prijavo in prevzeti ključe sobe. To je bil tudi zadnji dan potepanja po Toskani. Še zadnja noč od doma je služila kot regeneracija in počitek pred vožnjo proti Kopru.

Petek, 29.05.2015

Dodobra sva se naspala a je bila utrujenost še vedno prisotna. Po zajtrku sva spakirala in se odpravila na 460km dolgo pot domov. Cel teden sva bila na poti, videla in doživela veliko lepega a sva se vrnitve vseeno veselila. Kot pravijo »povsod je lepo, doma pa najlepše«.

Več slik s potovanja po Toskani si lahko ogledate v GALERIJI