Za prvi potovalni dan sva se strateško odločila za nedeljo, ko imajo tovornjaki prepoved vožnje. Tako je bila pot dosti manj stresna kot sicer, pa tudi avtomobilov v jutranjih urah ni bilo preveč. V Livorno sva prispela že v popoldanskih urah in si najprej ogledala pristanišče iz katere je trajekt odplul komaj ob 23:50. Po vožnji ob promenadi, sva se ustavila v bližnjem nakupovalnem centru, kjer sva v hladu počakala do večera, ko sva se odpeljala v pristanišče in počakala na vkrcavanje. Tako kot večina potnikov sva spala na hodniku, kjer pa je bilo ekstremno hladno. Kot da bi klime nalašč prižigali do maksimuma. Občutek je bil, kot da smo sredi zime in potrebno se je bilo obleči ter pokriti.
Ob 6.00 so potnike začeli zbujati po zvočnikih in jih vabiti na zajtrk v svoje bifeje, kjer so bile cene seveda primerno zasoljene. Čez noč je tudi deževalo, tako da je bilo jutro prijetno sveže. Nekaj čez sedmo uro smo se izkrcali iz trajekta in pravi del dopusta se je začel. Ko se prvič dotakneš novega terena je vedno nekaj posebnega. Tako je bilo tudi tokrat, oba sva bila tukaj prvič. Takoj sva začela z uresničevanjem napisanega plana ogledov. Najprej sva se zapeljala v mondeni Porto Cervo. V zgodnih urah je bil kraj še zaspan in naokoli ni bilo videti kaj dosti ljudi. Razen športnih zanesenjakov, ki so jutranji hlad izkoristili za tek ali sprehod. Porto Cervo se mi sam po sebi ni zdel nič posebnega. Standardni, mondeni obalni kraj s pristaniščem polnim pregrešno dragih jaht in astronomskimi cenami prenočišč. Osebno me je takoj na začetku dosti bolj zanimala tista prava Sardinija, ki se začne od sredine zahodnega dela pa vse do juga.
Jutranji hlad sva izkoristila za prvi ogled Nurag v kraju Arzachena. Nuraghe so glavna vrsta starodavnih megalitskih zgradb na Sardiniji. Tega je na otoku res polno, nekatere so vredne ogleda, ostale malo manj, pri nekaterih pa razen par kamnov čisto nič ne vidiš. Kasneje sva od domačinov seveda izvedela katere so vredne obiska in katere sploh ne. Za vsako so seveda pobirali tudi vstopnino.
Pot sva nadaljevala proti kraju Palau, od koder je prelep razgled na Costo Smeraldo in otoček La Maddalena. Vmes pa sva se ustavila še pri skali iz granita v obliki gobe. Na poti v Palau sva na veliko presenečenje sredi polj srečala kar dve prostoživeči kopenski želvi! Kasneje sem na spletu prebral, da jih ljudje v zadnjem času srečujejo kar pogosto in so prava atrakcija. Žal je nama uspelo slikati samo ta manjšo, vrste Testudo hermanni. Preden sva obrnila in se vrnila k večji, je že zbežala. Pot sva nadaljevala proti Porto Torres-u, kjer sva imela rezervirano prenočišče, vmes pa si v bližini Castelsarda, ogledala skalo "roccia dell'elefante" - skala v obliki slona o kateri sva pri domačinu slišala kar zanimivo teorijo o njeni avtentičnosti. Pot sva nadaljevala do dnevnega cilja, to je bil obmorski kraj Porto Torres, kjer sva imela rezervacijo v "L'Oasi Bed & Breakfast". Zvečer sva se sprehodila po osrčju Porto Torresa in večerjala v restavraciji. Tukaj sva doživela manjšo neprijetnost, ko mi je avtomat na bencinskem servisu zablokiral plačilno kartico, češ da sem 3x zgrešil pin, ko ga v bistvu niti enkrat nisem vtipkal. Po vrnitvi v b&b je sledilo planiranje naslednjega dne in zaslužen počitek. Tukaj se je najin plan malo spremenil. Od predvidenega postanka čez noč v okolici Alghera, sva se po priporočilu lastnikov prenočišča odločila za naslednjo nočitev v mestu Sassari, pri njihovih sorodnikih. Glede na najino nadaljno pot in cestne povezave je bila to boljša točka.
Porto Torres je bil namenoma izbran kot bližnja strateška točka za čimprejšnji jutranji obisk kraja Stintino, v katerem se nahaja znamenita plaža, po mnenju večine ena najlepših - La Pelosa. Plaža je resnično oblegana z obiskovalci, napolni se že zelo zgodaj zjutraj. Ob 9.00, ko sva prispela je bila večina plačljivih parkirnih mest v bližini že zasedena. Po srečnem naključju sva naletela na prosto mesto skoraj ob plaži. Tukaj sva naletela tudi na prvega slovenskega turista, ki je prihajal iz Ljubljane. Plaža je res nekaj posebnega. Kristalno modra voda kar kliče po skoku vanjo. Posebna atrakcija je tudi stolp, ki naredi svoj vtis. Na plaži sva se zadržala nekaj ur, dokler vročina ni postala prevelika.
Ker je bila vročina kar huda, sva se z avtom zapeljala po Stintinu, ki je bil v tej uri kar samoten.
Pot sva kasneje nadaljevala do kraja Alghero in polotoka "Capo Caccia", kjer so znamenite Neptunove jame za katere se nisva odločila. Vstop je možen preko stopnic na živi skali na katero je na vso moč pripekalo sonce. Raje sva uživala v prelepem razgledu in se nato za zaključek kopala na mivkasti plaži "Lazzaretto". Sledila je vožnja do dnevnega cilja v Sassariju, b&b Tanina v centru mesta. Zvečer sva se odpravila na sprehod po centru tega zanimivega mesteca, katerega krasijo visoke in razkošne palme.
Po zajtrku sva zapustila Sassari in se odpeljala proti zahodnemu delu Sardinije. To je bila nekoliko daljša etapa, ki je vodila preko osamljenih, nenaseljenih krajev. Na poti sva naletela na naravni izvir rahlo gazirane mineralne vode vulkanskega vira in si jo z veseljem privoščila.
Prva postojanka dneva je bil kraj Bosa in plaža Bosa marina nad katero bdi aragonski stolp katerih na Sardiniji res ne manjka in vsekakor vsakemu zalivu in plaži da poseben pečat. Plaža v Bosi je bila zelo natrpana, zato sva se odločila da nadaljujeva pot proti Oristanu, kjer sva se v kraju Cabras ustavila na znanima plažama Is Arutas (kamenčki v obliki riža) in Mari ermi, ter si ogledala ruševine v Tharrosu ter se povzpela na stolp od koder sva ponovno občudovala prelep razgled. Odločila sva se da v bližnjem kraju Mariubiu prenočiva dvakrat. V bližini se namreč nahaja naslednja plaža Pistis na kateri sva se odločila preživeti nekoliko dlje. Prenočišče sva si že prejšnji dan rezervirala preko spletne strani booking.com. To je bilo tudi prvo prenočišče, ki se je nahajalo bolj na podeželju in kjer sva se res super počutila. Nahaja se v kraju Mariubiu imenuje pa se Bed & breakfast Sa Stella e monti, katerega vsekakor priporočam. Tukaj nas je sprejela zelo prijazna upraviteljica Betty, katera nam je zaupala, da se na naslednje počitnice z družino odpravljajo v Slovenijo. Ta večer sva jedla kar na privat vrtičku.
Po zajtrku sva se kar najhitreje odpravila na peščeno plažo Pistis in bila zato nagrajena z brezplačnim parkiriščem čisto blizu plaže. Tako sva na plaži lahko uživala brez dodatnih stroškov vse do popoldneva. In se seveda rahlo opekla na soncu.
Značilnost te plaže je ta, da si že po nekaj metrih v zelo globoki vodi. V popoldanskem času so se začeli konkretni valovi kar je dogajanje na plaži še bolj popestrilo, saj smo se vsi zabavali ob premetavanju vode. Nastalo je kar nekaj zabavnih slik in video posnetkov.
Za večerjo sva se po priporočilu Betty odpeljala v lokalno gostilno "Osteria del pescatore". Tukaj sva tudi prvič poskusila znamenito sladico Seadas, nad katero sva bila navdušena! Sestoji iz raviola polnjenega s sirom pecorino in prelitega z medom. Res huda kombinacija!
Preden sva se poslovila od najine gostiteljice, sva ji dala še nekaj iztočnic za obisk Slovenije in pustila e-pošto, če bi želela dodatne predloge in napotke pred prihodom.
Naju je pa pot vodila naprej proti jugu. Naslednje kar sva si želela ogledati so bile mivkaste pečine - Piscinas. Vedela sva, da to te destinacije vodi dokaj razrita, neasfaltirana cesta. Na določenih predelih je bilo bolj primerno za terence, kot katerikoli navaden avtomobil. Na poti sva srečala naslednje slovenske turiste, z goriško registrsko tablico. Področje Piscinas spominja na pravo malo Sardinijsko Afriko. Pripeljala sva se tudi do resorta ob obali, na katerih so bili avtomobili tako zaprašeni kot sredi sahare. Zelo zanimivi prizori, glede na to, da sva se do tedaj vozila po cestah sredi zelenja ali skalovja. Kar na enkrat pa preseka in pojavijo se prave mivkaste dune. Še ena posebnost raznolikosti Sardinije! Zaradi velike pripeke se v "afriki" nisva zadrževala dlje časa in se odpeljala južno čez Arbus v Fluminimaggiore, kjer sva v okolici obiskala tempelj Antas. Tukaj sva takoj na vhodu ponovno srečala slovence, ki so si zadevo pravkar ogledali. Potovali pa so po podobno začrtani poti kot midva.
Tempelj je del arheološkega ozemlja Antas, katero zajema še jame Su Mannau, rimske jame, starodavno naselje iz leta 1200 pred kristusom, rimski tempelj ter punski tempelj.
Za ohladitev od sončne pripeke sva si omislila popoldansko kopanje v prikupnem zalivčku Cala Domestica (Buggeru) kjer sva se zadržala do večera. Sledila je vožnja do Carbonie, kjer sva imela rezervirano nočitev v B&B L'aurora Viola. Simpatična namestitev, s privat parkirnim prostorom. Vsaka soba ima svojo tematsko barvo. Najina je imela tudi balkon. Kot zanimivost: vzporedno z ulico namestitve sem našel slovensko ulico, via Slovenia (razvidno iz slik v galeriji) ;)
Ta dan sva se na pot želela podati čimprej, saj naju je čakala nekoliko daljša vožnja na vzhodni del Sardinije. Preden je začelo sonce preveč pripekati pa sva se želela ustaviti še na kaki lepi plaži. Izbrala sva plažo Piscini, na kateri je bilo peščica ljudi. Lepa, mirna plaža z mivkasto podlago.
Pot sva, mimo Cagliarija nadaljevala do kraja Villasimius, ki je kar velika turistična destinacija.
Prenočišče si za ta dan nisva predhodno poiskala, zato sva se kaj kmalu odpravila severneje in v kraju Tertenia naredila dobro kupčijo za nekaj več kot 50€ v Bed & breakfast da Mameli, ki je lociran v tamkajšnji marini. Lastniki pridelujejo lastne vrtnine, tako sva lahko okušala tudi domačo zelenjavo, melone in za zajtrk prvič na Sardiniji jedla jajca. In to domača! Celotno bivalno površino katero dajejo v najem sva imela zase. Sledila je večerja na terasi in planiranje naslednjega dne.
Glede na to, da je bila nedelja in glede na to, da sva bila že krepko na vzhodni obali si praznih plaž nisva več obetala. Pot sva zjutraj nadaljevala do kraja Bari Sardo in se za nekaj ur ustavila na plaži Torre di Bari. Posebnost te plaže je ta, da je na eni strani polotoka, katerega krasi razgledni stolp, peščena plaža, na drugi strani pa so kar veliki ploščati kamni. Zanimivo, kako se v nekaj metrih svet popolnoma spremeni.
Ob dokaj hudi vročini sva pot nadaljevala preko mesta Nuoro do La Calette, ki je že pravo obmorsko turistično mestece. Tukaj sva za sobo, ki je od glavne plaže oddaljena vsega 300m za dve nočitvi z zajtrkom odštela 130€. Z ozirom, da je bila druga nočitev že v mesecu avgustu, ko cene dodatno poskočijo. To je bil tudi edini primer, ko za odhod od prenočišča do plaže nisva rabila avtomobila. Glede na vse to, sva se kar takoj odločila za dvojno nočitev, saj sva želela imeti kar se da prostega časa za plažo brez dodatne vožnje in iskanjem novih prenočišč.
Dan je bil rezerviran za kopanje. Kot rečeno, sva od prenočišča do plaže peš rabila le nekaj minut, zato sva bila na kraju že med prvimi. Ker sva bila v kraju polnem turistov je bil tudi večerni in nočni utrip močnejši. Zvečer so na promenadi zaprli cesto in na njo iz obcestnih restavracij in barov postavili mize ter stole za goste. Ob mraku so zaživele tudi stojnice na katerih so prodajali vse od lokalnih izdelkov, spominkov do oblačil.
Ta dan je nekako označeval konec Sardinijske pustolovščine, saj sva zvečer morala v Olbiji ujeti trajekt za celino. Jutro sva vseeno izkoristila za kopanje na plaži v La Caletti in nato pot nadaljevala do znamenite San Teodoro, katero sva si samo ogledala saj je bila vročina in gneča na plaži dobesedno nevzdržna. Pot sva nadaljevala do kraja Porto Taverna in po postanku nadaljevala proti Olbii, kjer sva v tamkajšnjem nakupovalnem centru pričakala večer in vkrcanje na trajekt.
11. dan: Sreda, 03.08.2016: Olbia - Koper
Po nočni plovbi smo nekaj čez sedmo uro zjutraj pristali v Livornu in sledila je samo še vožnja domov. Ta seveda ni minila povsem brez zapletov, saj sva morala v Benetkah, zaradi prometne nesreče skreniti iz začrtane poti.
Tako je minil še en dopust. Ne glede na to, da sva se veliko vozila in malo manj počivala se je na vse videno in doživeto vsekakor izplačalo!
Več slik si lahko ogledate v GALERIJI
Ni komentarjev:
Objavite komentar